V teh dneh nas je zapustil Slavko Medle. Bil je dolgoletni član Smučarskega društva Krka Rog in najstarejši registriran učitelj smučanja v Sloveniji.
V društvu je bil dolga leta aktiven član, pobudnik za ustanovitelj Rogove šole smučanja in njen dolgoletni vodja.
S hvaležnostjo se ga bomo spominjali.
Še zapis smučarskega kolega, novinarja Igorja Vidmarja:

Bilo je pred kakšnimi dvajsetimi leti. Stali smo pred pisarnico Rogove šole smučanja in le nemo opazovali, kako je topel veter lizal sneg in grozil, da nam bo odnesel tečaj, da se otroci tisto zimo ne bodo naučili smučati. »Na mojem pogrebu bo sigurno pihal jugozahodnik,« je rekel Slavko. Jugozahodnik je bila stvar, ki jo je Slavko najbolj sovražil. In danes res piha jugozahodnik. Tisti tečaj smo tedaj izpeljali do konca. Na krpah snega, a smo ga, ker je Slavko vztrajal, ker je hotel, da se otroci naučijo smučati, ker je hotel premagati jugozahodnik.

Slavko je bil smučarski učitelj. Z dušo in srcem. Ljudje so si o smučarskih učiteljih ustvarili svojo podobo in težko bi ga našli, ki bi temu idealnemu liku bolj ustrezal kot Slavko Medle. Vedno brezhibno urejena smučarska uniforma, od kape in očal do smučarskih čevljev, smuči vedno pripravljene in dobro namazane, robniki ostri kot britev. Zavoji, ki jih nizal do pozne starosti, so bili brezhibni. Smuči je še vedno držal nekoliko po starem, lepo skupaj, krmarico je potisnil nekoliko naprej, odklon telesa od brega pa je bil brezhiben.

Že pred kakimi dvajsetimi leti, ko je na Gačah, na smučišču, ki ga je imel najraje, ustanavljal Rogovo šolo smučanja, je veljal za najstarejšega učitelja smučanja na Dolenjskem, kmalu je kot najstarejši v zboru učiteljev smučanja oziroma, kot je sam pogosto rekel, šilererjev,  obveljal tudi na Slovenskem.

Bil je naš vzornik. Po drugi strani pa je tudi on v nas videl vzornike. Spoštovati je znal mlajše kolege in njihovo znanje, zato je bil vedno tudi del naše druščine. A je imel, ko je bil mlad tudi sam svojega vzornika, Nena Perica. Ko ga je še pred kakšnimi petnajstimi leti opazoval, kako kljub letom uspešno krmari po bregu navzdol, si je želel, da bi to tudi sam počel tako čez kakšnih deset let, ko bo v njegovih letih. Pa ga je presegel.

Slavko je začel smučati pred 80 leti, ko mu je bilo vsega 5 let. Vaditeljski izpit je opravil leta 1955, učiteljskega pa enajst let pozneje skupaj s še enim Novomeščanom, Jožetom Turkom.

Čeprav mu služba ni puščala prav veliko prostega časa -10 let je bil direktor takrat zelo uspešne Novolesove tovarne stilnega pohištva – je čas za smučanje vedno našel. Vodil je nešteto tečajev, od šolskih pa do vaditeljskih in klubskih. Kar tako mimogrede je svoje bogato smučarsko znanje ves čas prenašal tudi na prijatelje. Presmučal je skoraj vsa največja evropska smučišča. Marsikdo je z njim spoznal lepote Visokih Tur, Tirolske, Arlberških ali Savojskih Alp in seveda Dolomitov, ki so mu najbolj prirasli k srcu.

Ko so ga zaradi zdravstvenih težav upokojili, je smučarsko sezono razširil čez celo leto. Že junija in potem skoraj celo poletje je obiskoval znana smučišča na ledenikih Kaprun, Solden, Hintertux in Tignes, s sabo pa je vedno popeljal še katerega izmed številnih prijateljev in znancev. Ker je imel za razliko od ostalih upokojencev, kot je sam rekel, vedno dovolj časa, je pred četrt stoletja ugriznil v vse bolj kislo jabolko vzgoje smučarskih kadrov, saj so bili dolenjski oziroma novomeški vaditelji in učitelji smučanja tedaj po nizu zelenih zim vse bolj razpuščeni in tudi nedejavni. Neizmerno si je želel, da bi nad Črmošnjicami delali umetni sneg. Pa so ga začeli in njegovi načrti o profesionalni smučarski šoli novomeškega smučarskega kluba Krka Rog po zgledu na znano mariborsko smučarsko šolo, so s snežnimi topovi na Gačah postali uresničljivi. Z neverjetno zagnanostjo je ustvarjal Rogovo šolo smučanja, ki deluje še danes.

Ni pa Slavko vse življenje le smučal. Bil je športnik od glave do pete. V zrelih letih je poleg smučanja še vedno rad kolesaril in čolnaril in s prijatelji iz legendarnega kluba Loka 1974 igral košarko. Košarko je imel vedno raje kot rokomet, kjer pa je bil uspešnejši. Z rokometom  je začel leta 1954 v Novem mestu, kasneje pa je pri Slovanu in trboveljskem Rudarju igral v prvi rokometni ligi. Poskusil se je tudi kot trener.

Slavko svojo življenjsko pot končuje z jugozahodnikom. Če bi lahko, bi o tem razvil svojo teorijo. Žal je danes ne bomo slišali. Pogrešali bomo njegove teorije. V našem zboru je zdaj prazno mesto in dvomim, da ga bo kdaj kdo zapolnil.

Pa dobro smučaj, Slavko, na onem svetu.